Nagrajenke_

Arcimovič je raziskovalka in umetnostna piska iz Minska, trenutno pa postdoktorska sodelavka na Univerzi v Erfurtu v Nemčiji. Deluje na področju umetnostne zgodovine, gledaliških študij, sociologije in kuratorske prakse ter raziskuje belorusko neodvisno umetnost med političnimi tranzicijami in pregoni. Od leta 2011 je aktivna članica beloruske alternativne kulturne skupnosti in iz Nemčije, kjer trenutno deluje, z mapiranjem, dokumentiranjem in analiziranjem beloruske neodvisne umetnosti zagotavlja ključno strukturno povezavo. Žirija izpostavlja njeno raziskovanje, pobude arhiviranja in umetnostno pisanje, kjer obravnava vprašanja institucionalnih struktur, spola in spomina. Je ustanoviteljica platforme za uprizoritvene umetnosti Zerne ter sourednica in avtorica prispevkov pri reviji pARTisan (izhaja tudi pod naslovom pARTisanka). Njeni kuratorski projekti vključujejo kartiranje beloruske sodobne umetnosti v 80. in 90. letih, kot je razstava Ludmila Rusava: Totalni performans v Galeriji sodobne umetnosti Ў v Minsku (2015), ter vodenje pobud, kakršna je umetniška vas Kaptaruni. Njeno akademsko delo vključuje Minsk: Nekonformizem 80. let (2016), študije o delovnih pogojih beloruskih umetnikov ter nedavno zbirko esejev Manifest einer Gartenlosen (2025), kjer analizira širše družbene in kulturne vplive po demokratičnem uporu v Belorusiji leta ​2020.

Esanu kot umetnostni zgodovinar in teoretik raziskuje institucionalizacijo umetniške prakse med političnimi in gospodarskimi tranzicijami v omenjenih regijah, pri čemer posebno pozornost namenja razvoju sodobne umetnosti v povezavi z globalnim neoliberalizmom. Proučuje tudi dediščino modernistične estetike in razstavnih idelogij. Žirija izpostavlja njegovo analizo moderne in sodobne umetnosti v transregionalnih in materialističnih okvirih. Esanu je umetnostni pisec, kurator in pedagog. V drugi polovici 90. let je služboval kot ustanovni direktor in kustos Sorosovega centra za sodobno umetnost v Kišinjevu ter pomagal vzpostaviti alternativne okvire za sodobno umetnost v Moldaviji. Med delovanjem na Ameriški univerzi v Bejrutu (AUB), kjer leta 2012 ustanovi tudi Umetnostni galeriji AUB in kurira večino razstav, je primerjalno analiziral, kako se v umetnosti odražajo postsocialistične in postkolonialne razmere. Žirija ceni tudi njegove akademske prispevke, med katerimi izstopajo tako sodelovanje pri reviji ARTMargins Print (od 2011), kjer je eden od ustanovnih urednikov, kot znanstvene monografije, denimo Transition in Post-Soviet Art: The Collective Actions Group Before and After 1989 (2013) in The Postsocialist Contemporary: The Institutionalization of Artistic Practices in Eastern Europe After 1989 (2021), ter uredniško delo, denimo Art, Awakening, and Modernity in the Middle East: The Arab Nude (2018) in Contemporary Art and Capitalist Modernization: A Transregional Perspective (2021). Trenutno živi in dela med Tokiem in Bejrutom, kjer vodi in kurira program galerij AUB ter deluje kot izredni profesor na Oddelku za umetnost in umetnostno zgodovino na ​AUB.

Karavaj je kulturna delavka, kuratorka in piska. Sodobni umetnosti in kulturi je zunaj velemestnih središč ustvarila podporne strukture, v okviru katerih se začasne intervencije zaradi vojne krize spremenijo v trajnostne, dolgoročne regionalne institucionalne strategije. Po begu iz Donetska leta 2014, ko so njeno delovno mesto, umetniški center Izolacija, zasedli in spremenili v nezakonit zapor, se je osredotočila na povezovanje umetnosti in skupnostnega dela. Soustanovila je projektni prostor Asortimentna kimnata (2018) in rezidenčno domovanje Hata-majsternja (2014), oba v Ivano-Frankivsku, ter založniški projekt ilostmylibrary (2024). Po ruski invaziji leta 2022 je organizirala nujne ukrepe v kritičnih razmerah, vključno s pobudo za evakuacijo umetniških del, krizno rezidenco za razseljene kulturne delavce, nomadsko Šolo sodobne umetnosti fra fra fra ter soorganizirala muzejski krizni center za pomoč ogroženim regionalnim ustanovam. Karavaj vodi programe, ki povezujejo umetnike v izgnanstvu in v Ukrajini. Trenutno deluje v Kijevu, kjer obravnava teme obrobja, odsotnosti ter vitalnosti in smrti. Vodi Šolo smrti, samoorganizirano pobudo, ki preučuje kulturo žalovanja skozi performativne in sodelovalne prakse, kot so denimo Kavarne smrti – skupinske razprave o osebnih vprašanjih v zvezi s smrtjo in žalovanjem. Prizadevanja Aljone Karavaj za oblikovanje prilagodljivih institucionalnih struktur, dejavnih v kriznih razmerah, so hvalevredna. Žirija izpostavlja njeno prakso, v okviru katere razvija metodologijo umetnostne podpore, ki sega daleč onkraj nujnih ukrepov v izrednih razmerah in se osredotoča na dolgoročni razvoj ​skupnosti.