Program

IG ⁄ FB ⁄ YTENG

V petek, 27. novembra bomo v ljubljanski Moderni galeriji svečano podelili 10. nagrado Igorja Zabela, že dan prej pa bo na različnih lokacijah stekel bogat spremljevalni program. V njem združujemo sodobne in zgodovinske avantgardne prakse ter povezujemo izkušnje in gledišča iz postsocialističnih in postkolonialnih kontekstov, ob tem pa razmišljamo, kako se – sredi spreminjajočih se političnih realnosti in regionalnih geografij – kulturne infrastrukture vzdržujejo, znova zamišljajo ali znova gradijo. Dogodki so odprti za vse zainteresirane. Vljudno vabljeni_e!

Podelitev nagrade

Petek ⁄ 27. 11.

19:00 ⁄ Odprta vrata muzeja

20:00–21:00 ⁄ Predstavitev letošnje nagrajenke in prejemnikov štipendij ter pogovor z nagrajenko, Natalijo Ivanovo, ki ga moderira novinarka Kaja Puto

Scenografijo za dogodek, ki vključuje tudi nastop tolkalca Pavla Čebaška, je zasnoval avstrijski umetnik Josef Dabernig.

Spremljevalni program

Četrtek ⁄ 26. 11.

V treh pogovorih z letošnjimi prejemniki štipendij Igorja Zabela bodo udeleženci obravnavali tako izkušnje razseljenosti, pregnanstva oziroma prisilne in profesionalne mobilnosti kot tudi izzive dela v in onkraj institucionalnih struktur med politično in gospodarsko nestabilnostjo. Govorili bodo o preobrazbi in institucionalizaciji umetniških praks v obdobjih tranzicije, o temah obrobja in dolgoročnih družbenih posledicah vojne ter odzivih kulturnih delavcev nanje. Ob povezovanju izkušenj in gledišč iz postsocialističnih in postkolonialnih kontekstov bodo premišljali, kako se – sredi spreminjajočih se političnih realnosti in regionalnih geografij – kulturne infrastrukture vzdržujejo, znova zamišljajo ali znova gradijo.

Tanja Arcimovič je raziskovalka in umetnostna piska iz Minska, trenutno pa postdoktorska raziskovalka v Nemčiji. Deluje na področju umetnostne zgodovine, gledaliških študij, sociologije in kuratorske prakse ter raziskuje belorusko neodvisno umetnost med političnimi tranzicijami in pregoni.

Octavian Esanu je kurator, umetnostni pisec ter izredni profesor in vodja galerij na Ameriški univerzi v Bejrutu. Raziskuje umetnostne infrastrukture in dediščine postsocialistične vzhodne Evrope in postkolonialnega Bližnjega vzhoda ter institucionalizacijo umetniške prakse med političnimi in gospodarskimi tranzicijami v omenjenih regijah.

Aljona Karavaj je kulturna delavka, kuratorka in umetnostna piska ter soustanoviteljica in vodja Asortimentna kimnata v ukrajinskem Ivano-Frankivsku. Trenutno deluje v Kijevu, kjer obravnava teme obrobja, odsotnosti ter vitalnosti in smrti. Vodi Šolo smrti, samoorganizirano pobudo, ki preučuje kulturo žalovanja skozi performativne in sodelovalne prakse.

Pia Brezavšček je filozofinja in umetnostna zgodovinarka, trenutno programska sovodja Mesta žensk, društva, ki od leta 1995 v Ljubljani organizira istoimenski letni festival. V obdobju 2019–25 je bila odgovorna urednica revije za sodobne scenske umetnosti Maska, še vedno pa opravlja funkcijo glavne urednice knjižne založbe Maska. Med letoma 2017 in 2020 je bila predsednica Društva za sodobni ples Slovenije. Njena področja zanimanja so feminizem in sodobne filozofije telesa.

Jakub Gawkowski je umetnostni zgodovinar in glavni kustos Muzeja umetnosti v Lodžu, kjer je nedavno sokuriral novo stalno razstavo muzejske zbirke umetnosti 20. in 21. stoletja. Letos je sokuriral bienale Matter of Art, ki je potekal v Pragi in Pardubicah, trenutno pa je doktorski kandidat iz primerjalne zgodovine na Srednjeevropski univerzi na Dunaju.

Vasif Kortun je kurator, umetnostni pisec in pedagog, ki živi v Ayvalıku v Turčiji. Je ustanovni direktor raziskav in programa v istanbulskem SALT. Od številnih razstav, ki jih je (so)kuriral, velja omeniti vsaj Bienale v Tajpeju (z Manrayem Hsujem, 2008) in 9. istanbulski bienale (s Charlesom Eschejem, 2005).

Prizemljeno sonce, izbor iz zbirke Kontakt, je Aleksej Borisjonok zasidral okoli dela Tahioni ukrajinske umetnice Lesje Vasilčenko, poimenovanega po hipotetičnem delcu, ki potuje hitreje od svetlobe. Video asemblaž več kot tisoč podob sončnega vzhoda nad Ukrajino je bil obdelan s tehnologijo UI. Tudi ostala dela, avtorjev Zbyněka Baladrána, Valie Export, Ivana Galeta in Mladena Stilinovića, problematizirajo linearno dojemanje časa, merila, zvoka in podobe, da bi vzpostavila odnos z arhivi in artikulirala politike časa, energije in solarnega.

Razmerja, program Petra Cerovška, vključuje nekatere ključne akterje slovenskega avantgardnega in eksperimentalnega filma in videa. Osredotočen na dinamiko kolektivnega ustvarjanja v okviru začasnih grupacij, tandemov in ustvarjalnih navez sledi trajektorijam: od k svobodi stremečih “pupilčkov” v objektivu Karpa Godine do performativnih akcij v krogu Ane Nuše Dragan ter koreografirane igre človeških teles in predmetov Vinka Rozmana; od performansa Mihe Vipotnika v televizijskem studiu z manipulacijo glasu, zvoka in video signalov v živo, preko skupinskega filma, ki ga je Franci Slak ustvaril z udeleženci študentske filmske kolonije na Krasu, do sodobne montaže Slakovih arhivskih posnetkov v avtorstvu Borisa Petkoviča, na katerih nastopa legendarni performativni duet Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo. Program k tem umetniškim zavezništvom pristopa kot k nestabilnim elementom: kratkotrajnim in nagnjenim k razpadu, a prav v svoji nestanovitnosti silovito plodovitim.

Brezplačne vstopnice bodo na voljo na blagajni uro pred začetkom projekcije.

Sociofikcija

Zbyněk Baladrán, Češka, 2005–2007, video (telekenirano iz 16 mm), barvni, 6′42″. Del zbirke Kontakt

Video, zasnovan na posnetkih, najdenih v arhivskem gradivu, tematizira revolucionarni spomin in izbris, uničenje in ustvarjanje, utopični vzgib in zastaranost, medtem ko glas v offu namiguje, da medzvezdje tudi po revoluciji ostaja nezasedeno.

Čas 1

Mladen Stilinović, Hrvaška (Jugoslavija), 1977, digitalni format (posneto na 16 mm), čb, 6′58″. Del zbirke Kontakt

Formalistična vaja Mladena Stilinovića raziskuje motnje v časovnosti in funkcioniranju časa. Na uri se minutni kazalec pomika naprej, a po dveh minutah postane čas kaotičen, s tem pa spodnese razmerja med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Videti prostor in slišati prostor

Valie Export, Avstrija, 1973–1974, video, čb, 6′21″. Del zbirke Kontakt

Dinamično preučevanje figuralike človeškega telesa v elektronskih medijih: medtem ko ostaja telo negibno, je elektronsko prenašana slika ves čas manipulirana s pomočjo kamer in mešalne mize.

Sfaira 1985–1895

Ivan Galeta, Hrvaška (Jugoslavija), 1971–1984, digitalni format (posneto na 16 mm), čb, 9′48″. Del zbirke Kontakt

Film je zasnovan na kiparskem delu Prizemljeno sonce (1971) hrvaškega umetnika Ivana Kožarića, režiser pa ga poveže z materialnostjo pozne socialistične družbe. Bleščečo, kroglasto površino kipa in svetlobne trajektorije, ki jih odseva, uporabi za abstrakcijo kozmičnih geometrij, solarnih energij in gravitacijskih polj.

Tahioni

Lesja Vasilčenko, Ukrajina, 2022, video, barvni, 8′. Last umetnice

Naslov Tahioni je poimenovan po hipotetičnem delcu “tahionu”, ki potuje s hitrostjo, višjo od svetlobne. V tem videu je več kot tisoč podob sončnega vzhoda nad Ukrajino sestavljenih v video sekvenco s pomočjo tehnologije UI. Podobe, pridobljene iz arhivov, oglasov, družbenih medijev in domačih videov VHS, zajemajo obdobje 1990–2022. Tahioni to zgodovinsko obdobje odraža kot en sam dogodek.

Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk

Karpo Godina, Slovenija (Jugoslavija), 1970, DCP (posneto na 35 mm), barvni, 12′. Del filmske zbirke Slovenske kinoteke

Kolaž prizorov, posnetih v različni svetlobi in mavričnih odtenkih vremena, v katerem nastopi skupina priznanih umetnikov; vsak izmed prizorov nosi individualno težnjo in strahotno željo po svobodi.

Komunikacija gastronomija

Ana Nuša Dragan, Slovenija (Jugoslavija), 1971, digitalni format (posneto na 8 mm), barvni, 2′45″. Del Postaje DIVA

Eden zgodnjih 8-mm filmov avtorice prikazuje različne akterje, ki sede za mizo v vrtu jejo različno hrano. Kamera je statična, akterji vstopajo v kader in se menjavajo.

Ki kom pa

Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1971, digitalni format (posneto na 8 mm), čb, 5′. Del filmske zbirke Slovenske kinoteke

“Ki Kom Pa ima neko dimenzijo čudnega eksperimentiranja s prostorom, brez tendence, da bi se nekaj skomuniciralo, temveč da se doživi eksperiment – v dobrem pomenu besede.” – Slobodan Šijan

Videogram 4 – Premena

Miha Vipotnik, Slovenija (Jugoslavija), 1976–2026, digitalni format (posneto na 2″ odprti trak in U-matic), barvni, 6′13″. Del Postaje DIVA

Kratkometražni video prikazuje kompleksnost večmedijskega projekta Videogram 4 (1976/79), ki ga sestavljajo performans v televizijskem studiu, eksperimentalni video za predvajanje na televiziji in instalacija v galeriji. Akterje dogajanja in objekte v televizijskem studiu je avtor združil v elektronske senzacije – neskončni niz naplastenih, preosvetljenih, preluknjanih in prelomljenih podob.

Projekt Kras 88

F. Slak, G. Barbič, B. Bibič, R. Čok, M. Derganc, B. Kandolf, B. Kastelic, N. Malečkar, M. Milharčič, A. Morovič, V. Pejovič, E. Stanič, Z. Škvor, B. Žorga, Slovenija (Jugoslavija), 1981, DCP (posneto na 16 mm), 1.37, barvni, 8′. Del filmske zbirke Slovenske kinoteke

Pravcati lirsko-epski filmski tour de force, poln nekovencionalnih filmskih sredstev, kot so dvojne ekspozicije, razcepljeni zasloni, stop animacija, sunkovito zumiranje, hkrati pa vsebinsko poln trk med naravo, človekom in civilizacijo, je skupinsko delo udeležencev prve filmske kolonije Centra za študentski film v Črnotičah na Krasu. Film sta zmontirala in zvočno opremila Hanna Preuss in Franci Slak.

Fi(l)m

Boris Petkovič, Slovenija, 2025, DCP, barvni, 6′. Last avtorja

Leta 1979 je Marko Brecelj zapustil Buldožerje. Moči je združil s pesnikom Ivanom Volaričem Feom in kot glasbeno performativni Duo Zlatni zubi sta potem skupaj prekrižarila Jugoslavijo po dolgem in počez. Ta minimalistični pesniško-kantavtorski dvojec performerjev je kultni ugled med mladimi dosegel z nastopi po gimnazijah. Franci Slak je leta 1979 nekaj teh nastopov ujel s super 8-mm kamero. In posneti material že vsebuje zametke eksperimenta. Določeni deli nastopov so sicer posneti dokumentarno, vendar so med njimi tudi deli, posneti z mislijo montaže v kameri, s kratkimi kadri, nenavadnimi premiki kamere, presvetlitvami …

“S skupino glasbenikov, Tomažem Gromom, Samom Kutinom in Andrejem Fonom, smo se podali v eksperimentalno raziskovanje. Slakovi posnetki in glasbena podlaga ustvarjajo novo filmsko delo, ki govori s svojevrstnim filmskim in glasbenim jezikom.” – Boris Petkovič

Petek ⁄ 27. 11.

Seminar obravnava zgodovinski razvoj obsežne infrastrukture na področju vizualne umetnosti v Sloveniji, njen družbenopolitični kontekst in posebnosti. S poudarkom na primerih ljubljanskih Moderne galerije in Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) premišlja zapuščino socialistične Jugoslavije in razvoj, ki je sledil tej zapuščini. Seminar vključuje predavanji Beti Žerovc in Zdenke Badovinac ter ogled MGLC in Švicarije pod vodstvom Božidarja Zrinskega in Dušana Dovča.

Beti Žerovc bo predstavila razvoj likovne infrastrukture v Sloveniji, in sicer od njenih konkretnejših začetkov s prvim namenskim likovnim razstaviščem, Jakopičevim paviljonom, leta 1909 do 1980-ih let. Pri tem bo izhajala iz ugotovitev obsežne raziskave Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti: Primer Slovenije, 1947–1979, katere vodja je bila.

Beti Žerovc je izredna profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se osredotoča na področji vizualne umetnosti in umetnostnega sistema v zadnjem stoletju in pol, zlasti njuni vlogi v družbi. Je avtorica več knjig, med drugim When Attitudes Become the Norm: The Contemporary Curator and Institutional Art (2015, ponatis 2018) ter sourednica Shaping Revolutionary Memory: The Production of Monuments in Socialist Yugoslavia (2023) ter nagrajenega kataloga Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941) (2019).

Zdenka Badovinac se bo osredotočila na obdobje od 1980-ih let dalje in na primeru razvoja ljubljanske Moderne galerije (MG) ter Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), ki ju je pomembno sooblikovala, osvetlila kontinuitete in prelome dediščine moderne umetnosti ter njene muzejske infrastrukture.

Zdenka Badovinac je kuratorka in nekdanja direktorica MG, Ljubljana (1993–2020; leta 2011 razširjene z MSUM) ter Muzeja sodobne umetnosti, Zagreb (2022–23). Od 2023 deluje kot samostojna kuratorka in piska. V MG je zasnovala prvo vzhodnoevropsko umetniško zbirko Arteast 2000+ ter kurirala številne mednarodno odmevne razstave. Njeni zadnji knjigi sta Unannounced Voices: Curatorial Practice and Changing Institutions (2022) in Comradeship: Curating, Art, and Politics in Post-Socialist Europe (2019). Je ustanovna članica konfederacije muzejev L’Internationale ter nekdanja predsednica CIMAM (2010–13). Leta 2020 je prejela nagrado Igorja Zabela za kulturo in teorijo.

Božidar Zrinski in Dušan Dovč bosta med kratkim vodstvom po MGLC in Švicariji osvetlila družbenopolitične okoliščine njunega nastanka in dejavnike, ki so vplivali na njuno oblikovanje. MGLC je muzej s štiridesetletno zgodovino, katerega začetki so tesno povezani z Mednarodnim grafičnim bienalom, ustanovljenim leta 1955. Od leta 2017 MGLC izvaja tudi rezidenčni program v Švicariji.

Božidar Zrinski je kustos in muzejski svetovalec v MGLC, kjer je od leta 2025 odgovoren za Zbirko MGLC. Zasnoval in kuriral je številne razstave ter – kot kustos, koordinator in umetniški vodja – sodeloval pri več Grafičnih bienalih Ljubljana. Posveča se sodobni grafični produkciji, predvsem slovenskih avtorjev.

Dušan Dovč je koordinator v MGLC, kjer je odgovoren za koordinacijo ustvarjalnega in rezidenčnega centra Švicarija. Kot kustos raziskuje vizualno umetnost v povezavi z literaturo ter umetniške prakse onkraj institucij in ustvarjalnih središč.

Transdisciplinarno zasnovana razstava untranquil now, kuratorke Corinne Diserens, vzpostavlja odnos do spomina, dediščine in zasebnosti, pri čemer predstavlja dela mednarodno uveljavljenih umetnikov, ki večinoma prihajajo iz zbirke Hamburger Kunsthalle.

Razstava Zajesti Špele Petrič je zasnovana kot okolje, ki na primeru gojenja paradižnika in kumar ter umetničinih intervencij v tehnološko optimiziran industrijski rastlinjak, obiskovalcem odstira nevidne in spregledane plati pridelave zelenjave.

Zaradi omejenega števila mest je predhodna prijava obvezna.

Razstava postavlja vprašanje, kako se soočiti in spopasti s koncem, ki ga že živimo in s katerim se bomo ukvarjali v dogledni prihodnosti, ne da bi zašla v utopično ali distopično, saj nam niti upanje niti obup ne ponujata resnične opore ali veliko prispevata. Potrebujemo torej ne le novo razumevanje konca, temveč povsem drugačno paleto čustev za spopadanje z njim.

Zaradi omejenega števila mest je predhodna prijava obvezna.