Mednarodna konferenca
17. 11. ⁄ 14.30–19.15 ⁄ Klub Cankarjevega doma in splet
Tako blizu: Ekologije življenja in smrti
Mednarodna konferenca obravnava prihodnost življenja na našem planetu z vidika njegovega konca. Pozornost namenja ponovnemu preudarku izgube, minevanja, žalovanja in smrti, da bi na ta način presegli binarnost pesimizma distopične prihodnosti na eni strani ter optimizma in vere v vsemogočno človeško zmožnost premagovanja konca na drugi strani. Kako – tudi preko umetnosti – razvijati senzibilnosti, možnosti zaznavanja, kulturne prakse in prakse produkcije védenja za biti in postajati z drugimi v življenju in smrti? Kako misliti minljivost, se poslavljati ter ohranjati spomin na izgubljena človeška in nečloveška življenja, okolja in habitate, da bi s tem afirmirali politike sedanjosti in prihodnosti relacijskega spleta življenja? Govorci_ke: Maja in Reuben Fowkes, Thom van Dooren, Šejla Kamerić, Marietta Radomska, Boštjan Videmšek in Mick Wilson.
Program
14.30 ⁄ Registracija
15.00 ⁄ Uvodni nagovor
Panel 1
15.15 ⁄ Maja in Reuben Fowkes ⁄ Preživeti izumiranje: Regenerativne ekologije socialističnega antropocena
Implementacija petletnih planov kolektivizacije, industrializacije, urbanizacije in modernizacije socialističnih območij je opustošila ozemlja nomadskih in indigenih ljudstev sovjetskega juga, kar je povzročilo nepopravljivo izgubo vrst, habitatov, kultur, tradicij in življenja. A kljub brazgotinam v krajini in generacijskim travmam so se oblike ekstraktivizma in kolonializma, razvite v vzporednih sistemih socializma 20. stoletja, bistveno razlikovale od tistih v kapitalističnem antropocenu. V kolikšni meri je socialistični model urejanja narave omogočil vznik z okoljem skladnejših odnosov in praks? Kaj nam propad državnega socializma pod težo njegovih okoljskih protislovij pove o perspektivah globalnega kapitalizma, ki se sooča z neomajnimi ekološkimi dejstvi podnebnega zloma? Kako umetnost v kolektivnem spominu in sanjskih svetovih lokalnih skupnosti odkriva načine preživetja izumrlih vrst? Kako z regeneracijo družbeno pravičnih ekoloških odnosov preobrača dokončno propadanje izumirajočih kultur in izsušenih ekosistemov?
15.35 ⁄ Marietta Radomska ⁄ Ekologije smrti, ekologije žalovanja: Biofilozofski asemblaži (ne)živih umetnosti
V sedanjih razmerah planetarnih okoljskih neravnovesij, počasnega in nenadnega nasilja (Nixon 2011; Neimanis 2020), pa tudi vojn, so popolnoma uničeni celotni ekosistemi, habitati se spreminjajo v območja, v katerih ni več mogoče živeti, socialno-ekonomske neenakosti se krepijo in širijo, povečujejo se več-kot človeške ranljivosti. Smrt in izguba postajata tukaj in zdaj pereči okoljski vprašanji. V predavanju osnovanem na teoretskem okviru queer študij smrti in zlasti na konceptu »deteritorializacije smrti« (Radomska 2020) raziskujemo sodobne krizne imaginarije in angažmaje s tematiko več-kot-človeške smrti, umiranja in izumiranja, kakor so predstavljeni v sodobni bio-, eko- in novomedijski umetnosti. Prav na teh področjih (ne)živih umetniških del se pod vprašaj postavljajo konvencionalni okviri človeškega eksepcionalizma, razgalja se ekološka ontologija smrti in razpirajo etične domene ekološke skrbi in žalovanja za več-kot-človeškim.
15:55 ⁄ Thom van Dooren ⁄ Življenje v izginjajočih svetovih: Polžje zgodbe v času izumiranja
Živimo v dobi, ko številne vrste rastlin in živali izumirajo s pretresljivo hitrostjo. Medtem ko je nekatere še moč rešiti, so mnoge že izgubljene, druge pa drsijo vse bližje robu izginotja. V tej dobi izumiranja se skromnega polža le redko omenja, pa vendar vrste polžev izginjajo hitreje kot katerakoli druga živalska skupina. Da bi doumeli potekajoče procese ekološke in kulturne škode ter vlogo pripovedovanja zgodb za razumevanje in odzivanje nanje, se predavanje osredotoča na žalosten položaj krasnih havajskih kopenskih polžev. Te polžje zgodbe nam dajejo prepričljiv uvid v globalni proces okoljskih in kulturnih sprememb, predvsem v večinoma neopaženo izumiranje neštetih »manj karizmatičnih« vrst. Hkrati nam predavanje odpira svet možnosti in odnosov, ki leži zvit v polžji hišici, prav tako vprašanje, kako nam lahko tovrstne zgodbe pomagajo negovati občudovanje in spoštovanje našega ranjenega planeta, pa tudi krmariti med izzivi ter odločilnim pomenom ohranjanja upanja v dobi vse večjih izgub in žalosti.
16.15 ⁄ Razprava
V pogovoru z Natašo Briški, Urško Jurman in Rokom Kranjcem sodelujejo Maja and Reuben Fowkes, Marietta Radomska in Thom van Dooren.
17.00 ⁄ Odmor
Panel 2
17.30 ⁄ Mick Wilson ⁄ Politična skupnost z mrtvimi
Biopolitične prakse kolonialne modernosti so metoda upravljanja življenj človeške populacije. Vključujejo tudi tanatopolitiko, ki v »očiščevalnih pobojih« likvidira sámo življenje, za katerega trdijo, da ga ščitijo. S tem, ko si prizadeva razglasiti šesto množično izumrtje in se nanj odzvati, se posvetiti vprašanju smrti na planetarni ravni, ustvarja nastajajoča oblast eksponentni register biopolitičnega. Ta postaja njen objekt, saj se kaže kot življenje vseh vrst, kot populacija populacij, človeških in nečloveških. Upoštevaje zgodovinski lok biopolitik, vključno z geno- in ekocidi, moramo predvideti brezmejne umore, storjene v imenu planetarne skrbi za življenje, za vse, kar živi, pa tudi za vse, kar šele bo živelo. Lahko politični imaginariji rojstva-življenja-smrti obstajajo onkraj bio-, tanato-, nekropolitičnega horizonta, onkraj smrti kot lastnine kolonialno-modernega subjekta in njegovega bistva (das Wesen)? Morda obstajajo drugačni načini rojstva-življenja-smrti v politični skupnosti z mrtvimi. Toda kako ustvariti politično skupnost z mrtvimi?
17.50 ⁄ Šejla Kamerić ⁄ Ab uno disce omnes – Po enem spoznaj vse
Projekt o neštetih pogrešanih osebah ter bolečem forenzičnem iskanju in identificiranju žrtev pokolov med vojno v Bosni in Hercegovini si prizadeva premostiti kulturno, politično in zgodovinsko vrzel med nakopičenimi statističnimi podatki ter trajnimi posledicami, ki jih je vojna zadala ljudem. Začel se je kot akademska študija zbiranja podatkov, tj. proces, metodološko zelo podoben medicinskim raziskavam, v katerih se zbira, natančno preuči, analizira in sistematično kategorizira ogromne količine podatkov. Z vsakim novim prispevkom je postajal vse bolj zapleten, odpiral je pomembna vprašanja o naravi podatkov, filtriranih skozi birokratske ovire, kako jih interpretiramo ob dokumentih in fotografijah iz različnih virov. Ab uno disce omnes napotuje k nujnemu razmisleku o anatomiji vojne ter življenjskem pomenu zbiranja, sestavljanja in upravljanja dokazov. V srži razkriva razsežnosti človeške tragedije, zapleteno mrežo obnovljenih zgodovin in življenj ter še vedno negotovih prihodnosti. Izzive tega spremenljivega procesa ter burno pot posameznika, ki ga skuša razumeti, prikaže kot preplet niti spomina, podatkov in statistik.
18.10 ⁄ Boštjan Videmšek ⁄ I Have Seen Too Much
Več kot dvajset let sem poročal iz vojn. Že zelo kmalu – denimo leta 2004 v Darfurju – mi je postalo jasno, da so podnebne spremembe eno ključnih gonil »modernih vojn«. Na tak ali drugačen način. Kot vzrok: neskončen pohlep naftno-plinskih podjetij in držav. Kot posledica: vojna za vodo, obdelovalno zemljo, osnovne vire preživetja. Za nami je najbolj vroče poletje v zgodovini merjenja temperatur. Že danes se uresničuje najbolj črn scenarij pariškega podnebnega sporazuma. Podnebne spremembe niso le prihodnost. So že dolgo – sedanjost. In vse bolj udrihajo tudi po geografsko in scela privilegiranem prvem svetu, medtem ko podnebno in celostno najbolj izpostavljeni predeli sveta gorijo ali/in se utapljajo in je iz dneva v dan na begu več ljudi. A še vedno gledamo stran, kolektivno. Še vedno računamo, da bomo lahko živeli in ne životarili do smrti. Še vedno pozornost posvečamo absolutno napačnim temam; izbiramo idiotske prioritete. Lahkotno ubijamo sobitja, uničujemo celotne ekosisteme, se predajamo intelektualni lenobi in krademo prihodnost. Videl sem preveč.
18.30 ⁄ Razprava
V pogovoru z Natašo Briški, Urško Jurman in Rokom Kranjcem sodelujejo Mick Wilson, Šejla Kamerić in Boštjan Videmšek.
Tema konference
Vprašanja prihodnosti življenja na planetu, ki izhajajo iz uničujočih posledic kapitalističnega ekstraktivizma in kolonializma ter zaostrene podnebne, okoljske in družbene krize, so se že dodobra ugnezdila tudi v polju umetnosti. Kaj lahko k tem razmislekom še doprinese naša konferenca?
Preberi
Tako blizu: Ekologije življenja in smrti obravnava prihodnost življenja na tem planetu z vidika njegovega konca. Pozornost namenja ponovnemu preudarku izgube, minevanja, žalovanja in smrti, da bi na ta način presegli binarnost pesimizma distopične prihodnosti na eni strani ter optimizma in vere v vsemogočno človeško zmožnost premagovanja konca na drugi strani. Konferenca – skozi zaznavanje smrti in minevanja – odpira vmesni prostor razmisleka o sedanjosti in prihodnostih življenja na tem poškodovanem planetu.
Šesto množično izumrtje, ki je v teku, je za globalni sever še predvsem abstraktni pojem. Nasprotno pa sta pandemija in vojna v Ukrajini, vsaj z evropske perspektive, smrt in uničenje ponovno potisnili v ospredje naše pozornosti. Zdi se, da katastrofe in njihove žrtve v nas vzbudijo empatijo šele, ko so tako blizu, da se dobesedno dotaknejo naših življenj. Kako naj torej aktualne globalne in planetarne katastrofe zaznavamo kot univerzalne? Kako naj – individualno in kolektivno – krog svoje moralne skupnosti razširimo ne le na človeške nevidne »druge«, temveč tudi na (ne)človeške »druge«?
Grožnja konca se zdi kot aktivacijska sila, da razmislimo o nujnih spremembah v naši družbi ter oblikujemo nove oz. prenovljene koncepte medsebojno prepletenih pogojev bivanja in minevanja, pri tem pa upoštevamo več-kot-človeško oz. planetarno perspektivo. Čeprav so katastrofe stalnica zgodovine planeta in človeštva, lahko trdimo, da si sledijo v vse bolj intenzivnem ritmu, da so vse bolj prepletene in vse bližje. Skrajni čas je, da se posvetimo tudi izgubi in žalovanju ter skoznju ozavestimo tako škodo, ki jo povzroča antro-/kapitalo-/plantažocen, kot tudi soodvisnost vsega življenja.
Kako – tudi preko umetnosti – razvijati senzibilnosti, možnosti zaznavanja, kulturne prakse in prakse produkcije védenja za biti in postajati z drugimi v življenju in smrti? Kako misliti minljivost, se poslavljati ter ohranjati spomin na izgubljena človeška in nečloveška življenja, okolja in habitate, da bi s tem afirmirali politike sedanjosti in prihodnosti relacijskega spleta življenja?
Konferenca razmišlja o srečišču umetnosti in ekologije ter takšne družbene organiziranosti, da multiple krize, ki ogroža samo življenje na Zemlji, ne bi le še poglabljali. Posvetili se bomo možnostim (so)bivanja skozi regenerativne oblike mikro- in makroorganiziranosti ter minevanju in smrti kot integralnih delov življenja, ki ju moramo ponovno ozavestiti.
Govorci in moderatorji
Maja in Reuben Fowkes
Ustanovitelja Translokalnega inštituta za sodobno umetnost in direktorja Centra za postsocialistično umetnost (PACT) na Inštitutu za napredne študije Univerzitetnega kolidža v Londonu.
Preberi
Med njunimi deli omenimo Art and Climate Change (Thames & Hudson, 2022), Central and Eastern European Art Since 1950 (Thames & Hudson, 2020), Ilona Németh: Eastern Sugar (Sternberg Press, 2021), The Green Bloc: Neo-avant-garde Art and Ecology under Socialism (CEU Press, 2015) in posebno številko revije Third Text z naslovom Actually Existing Artworlds of Socialism (2018). Med njunimi novejšimi kuratorskimi projekti sta tudi razstavi Colliding Epistemes v centru Bozar v Bruslju (2022) in Potential Agrarianisms v galeriji Kunsthalle Bratislava (2021). Njuno raziskovanje socialističnega antropocena v vizualnih umetnostih podpira štipendija Združenega kraljestva za raziskave in inovacije (UKRI), programa za pionirske raziskave. www.translocal.org
Šejla Kamerić
Vizualna umetnica, ki v svojo ustvarjalno prakso vključuje film, fotografijo, risbo, objekte in instalacije. Uveljavila se je z deli jedke intimnosti in družbenih komentarjev.
Preberi
Obravnava teme, ki izhajajo iz nelinearnih zgodovinskih naracij, tudi iz osebnih zgodovin, ob tem pa se osredotoča na politike spomina, načine odpora v človekovem življenju in posledične idiosinkrazije bojev žensk. S tem ko izpostavlja empatijo kot temeljni komunikacijski mehanizem med njo, subjekti v njenih delih in javnostjo, Kamerić ustvarja in sproža prepričljiva politična stališča. Živi in ustvarja med Sarajevom in Berlinom. Dela Šejle Kamerić so vključena v številne mednarodne umetniške zbirke, denimo v TATE Modern v Londonu, Musée d'Art Moderne de la Ville v Parizu, Muzej Boijmans Van Beuningen v Rotterdamu, MACBA v Barceloni, Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu, Kontakt Collection na Dunaju in ArtTelekom v Nemčiji.
Marietta Radomska
Docentka za okoljske humanistične vede na Univerzi Linköping na Švedskem, ustanovna direktorica The Eco- and Bioart Lab, članica raziskovalne skupine The Posthumanities Hub; soustanoviteljica Queer Death Studies Network, in članica Bioart Society.
Preberi
Deluje na presečišču posthumanistike, okoljske humanistike, kontinentalne filozofije, feministične teorije, queer študij smrti, vizualne kulture in sodobne umetnosti. V obdobju 2017–22 je vodila raziskovalna projekta o ekologijah smrti, okoljskem nasilju in sodobni umetnosti (financirala sta ju švedska raziskovalna sveta: VR, Formas in MISTRA). Radomska je avtorica knjige Uncontainable Life: A Biophilosophy of Bioart (2016) in sourednica knjižne serije Focus on More-than-Human Humanities pri založbi Routledge (skupaj s C. Åsberg). Objavlja v revijah Australian Feminist Studies, Somatechnics, Women, Gender & Research, Artnodes, Environment and Planning E: Nature and Space in drugih publikacija. www.mariettaradomska.com
Thom van Dooren
Terenski filozof in pisatelj. Trenutno dela kot namestnik direktorja Okoljskega inštituta Univerze v Sydneyju in profesor II na Fakulteti za okoljske humanistične študije Univerze v Oslu.
Preberi
Je avtor številnih knjig o filozofiji ter etiki izumiranja in ohranjanja vrst, vključno z A World in a Shell: Snail Stories for a Time of Extinctions (MIT Press, 2022), The Wake of Crows: Living and Dying in Shared Worlds (Columbia UP, 2019) in Flight Ways: Life and Loss at the Edge of Extinction (Columbia UP, 2014). www.thomvandooren.org
Boštjan Videmšek
Dolgoletni poročevalec z vojnih žarišč. Pokrival je vse večje konflikte v zadnjih petindvajsetih letih (Afganistan, Irak, Sirija, Darfur, Gaza, Somalija, DR Kongo, Libija, Ukrajina, Kosovo idr.). V zadnjih petih letih se osredotoča na posledice podnebnih sprememb in iskanje rešitev zanje.
Preberi
Njegove prispevke objavljajo New York Times, Der Spiegel, Stern, Boston Globe, CNN, BBC, National Geographic, El Figaro, Forbes in številni drugi mediji. Je avtor sedmih knjig (tri prevedene v angleščino, ena v nemščino) o sodobnih konfliktih in migracijah. Njegov Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, v katerem s fotografom M. Krivicem predstavljata najobetavnejše prakse v boju s podnebnimi spremembami, je bil razglašen za knjigo leta 2020 v Sloveniji. Njegova nova knjiga Zadnji dve, ki jo je napisal skupaj z Majo Prijatelj Videmšek, je zgodba o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah. Leta 2023 bo izšla tudi v ZDA. Videmšek je tudi avtor dveh gledaliških iger, prejemnik številnih mednarodnih in nacionalnih nagrad, med drugim je bil izbran za mladega evropskega voditelja in ambasadorja evropskega podnebnega pakta.
Mick Wilson
Profesor umetnosti in direktor programa doktorskega študija na HDK-Valand, Akademiji za umetnost in oblikovanje Univerze v Göteborgu. Je tudi gostujoči profesor na Šoli za vizualne umetnosti v New Yorku in Latvijski umetnostni akademiji v Rigi.
Preberi
Pedagoško in raziskovalno ga zanimajo vprašanja umetnosti, vednosti, kuratorstva in političnega imaginarija. V svojih zadnjih delih obravnava teme politične skupnosti z mrtvimi, vprašanje štetja mrtvih, retoriko konfliktov vednosti, razstavljanje kot raziskovanje in estetiko prehrambnih poti. Je sourednik mnogih del, denimo Exhibitionary Acts of Political Imagination (2021, s C. Gheorghejem), Curating after the Global: Roadmaps for the Present (2019, s P. O'Neillom, L. Steeds in S. Sheikhom) in How Institutions Think: Between Contemporary Art and Curatorial Discourse (2017, s P. O'Neillom in L. Steeds). Pred izidom sta deli Kathrin Böhm: Art on the Scale of Life (s P. O'Neillom, Sternberg/MIT Press) in Expo-Facto: Into the Algorithm of Exhibition (s H. Slagerjem, MertopolisM Books).
Nataša Briški
Novinarka z več kot 25 let izkušenj dela za lokalne, nacionalne in mednarodne medijske hiše (mdr. je bila zunanjepolitična dopisnica za POP TV iz Združenih držav Amerike in dopisnica za BBC World Report).
Preberi
Je soustanoviteljica in odgovorna urednica digitalne medijske mreže Metina lista, dejavno se vključuje v različne projekte, povezane z nevladnimi in EU organizacijami, je tudi članica Sveta varuha človekovih pravic RS.
Urška Jurman
Umetnostna zgodovinarka in sociologinja kulture. Deluje kot kuratorka, urednica in piska na področju sodobne umetnosti in prostorske kulture.
Preberi
Od leta 2013 dela kot programska vodja Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo v Ljubljani. Je soustanoviteljica KUD Obrat, s katerim je sopobudnica skupnostnega vrta Onkraj gradbišča.
Rok Kranjc
Raziskovalec ekosocialnih transformacij pri Inštitutu za ekologijo v Ljubljani ter prevajalec in urednik pri Časopisu za kritiko znanosti.
Preberi
V sklopu edicije OIKOS je v slovenščino prevedel več knjig s področij politične ekologije in ekološke ekonomije. Je ustanovitelj Futurescrafta, raziskovalnega in oblikovalskega studia za izkustvene prihodnosti, generativne igre in druge oblike ukvarjanja z alternativnimi (regenerativnimi, postrastnimi, na skupnem osnovanimi) ekonomijami.
Posvetovalni odbor konference
Urška Jurman
programska vodja, Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, Ljubljana
Zdenka Badovinac
direktorica, Muzej sodobne umetnosti, Zagreb
Rok Kranjc
raziskovalec in prevajalec, Futurescraft & Inštitut za ekologijo, Ljubljana
Alenka Gregorič
umetniška vodja, Cukrarna, Ljubljana
Konferenca poteka v angleškem jeziku; organizira jo Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, s podporo ERSTE sklada.
Lokacija konference
Klub Cankarjevega doma
Prešernova cesta 10, Ljubljana
(Entrance: Erjavčeva cesta 5)
Poglej na Google Maps ↗.