Edit András je leta 1998 doktorirala iz umetnostne zgodovine na Univerzi Eötvös Loránd v Budimpešti. Poklicno pot je začela v Madžarski narodni galeriji, kjer je delovala na področju avantgardne umetnosti (1977–79), nato pa v uredništvu založbe Corvina (1980–86). Od konca 1980-ih do nedavnega je z družino živela med ZDA in Madžarsko ter bila več let newyorška dopisnica za različne madžarske umetnostne revije. V 1990-ih se je usmerila k sodobni umetnosti v postsocialistični Madžarski in začela prizadevno delovati kot vizionarska umetnostna kritičarka, teoretičarka in kuratorka.

Med glavnimi raziskovalnimi interesi Edit András so študije spolov in feministični vidik v umetnostni zgodovini. Leta 1995 je sodelovala pri celoletni razstavni seriji Water Ordeal, posvečeni umetnicam. Eden od učinkov razstavne serije je bil izbor umetnic za predstavitev Madžarske na Beneškem bienalu leta 1997, Andrásin obrazstavni esej »A Painful Farewell to Modernism: Difficulties in the Period of Transition« pa je sprožil njeno mednarodno avtorsko in teoretsko kariero. Mnogo njenih pomembnih znanstvenih podvigov se osredotoča na to, kako zahodne teorije prilagoditi tako lokalnemu kot vzhodnoevropskemu kontekstu. Ne zagovarja namreč vključitve vzhodnoevropske umetnosti v zahodni kanon kot »zapoznele, izkrivljene variacije«, temveč se zavzema za lokalitetni pristop: razlike ter posebnosti v rabi teorije in umetniških praksah osvetljuje glede na različne izvore in geografska območja. András je tudi kritična analitičarka postsocialističnih razmer; odkar je desničarska stranka Fidesz leta 2010 prevzela oblast na Madžarskem, mnogo piše in predava o nacionalizmu in populizmu v povezavi z umetnostjo in kulturo.

András veliko potuje, raziskuje in predava po srednji in vzhodni Evropi, saj je ta prostor v središču njenega dela. Sodelovala je pri številnih založniških projektih in konferencah, ključnih za razumevanje stanja sodobne umetnosti v srednji in vzhodni Evropi: med drugim na konferenci in pri katalogu After the Wall: Art and Culture in Post-Communist Europe (Moderna Museet, Stockholm, 1999), kjer se je začelo njeno dolgoletno strokovno sodelovanje z umetnostno zgodovinarko Bojano Pejić in umetnostnim zgodovinarjem Piotrom Piotrowskim. Bila je tudi raziskovalka in članica svetovalnega odbora pri razstavi Gender Check: Femininity and Masculinity in the Art of Eastern Europe (MUMOK, Dunaj, 2009, kuratorka B. Pejić).

András je uredila antologijo Transitland: Video Art from Central and Eastern Europe 1989–2009 (2009) in souredila Silenced: The History and Representation of Violence in Wartime (2022, v madžarščini). Je avtorica del Cultural Crossdressing: Art on the Ruins of Socialism (2009) in Imaginary Transgression: Contemporary Art and Critical Theory in Eastern Europe (2023), obeh v madžarščini, ki sta bili združeni in prevedeni v češčino pod naslovom Crossdressing: Art on the Ruins of Socialism and on the Pinnacles of Nationalism (2023). Njena številna besedila in razprave so objavljeni v revijah ArtMargins, e-flux, Idea, Third Text, springerin idr.

Edit András kot predana pedagoginja in raziskovalka deluje v institucijah in na programih, kakršna sta recimo serija mednarodnih seminarjev Writing Art History in East-Central Europe, ki jo je organiziral Clark Art Institute (Williamstown, Massachusetts, 2010–11), ter Entangled Art Histories/Connecting Art Histories, ki jo je podprla Fundacija Getty (2018–22; 2023–24). Bila je gostujoča profesorica na oddelku za zgodovino na Srednjeevropski univerzi (2016–22) in je članica svetovalnega odbora na Centru Piotra Piotrowskiega za raziskovanje vzhodno- in srednjeevropske umetnosti (Univerza Adama Mickiewicza v Poznanu). Letos ji je Akademija za umetnost in oblikovanje v Bratislavi podelila častni doktorat.

Med njeno družbenoangažirano in kritično kuratorsko prakso sodi razstava Imagined Communities, Personal Imagination: Private Nationalism Budapest (Budimpešta, 2015). Bila je sokuratorka in teoretičarka razstavne serije Universal Hospitality (Dunaj, 2016; Praga, 2017), prav tako članica organizacijskega odbora evropskega sodelovalnega projekta Eastern Sugar (2019–21).

Posebej naj poudarimo, da Edit András že več kot trideset let prispeva k oblikovanju novih paradigem v sodobni umetnostni zgodovini in teoriji srednje in vzhodne Evrope. Njeno pisanje je z združevanjem različnih gledišč, kot so kulturne študije in študije spolov, feministična in postkolonialna teorija, dekolonialno mišljenje in kritična muzeologija, oblika kulturnega prevajanja, ki se zavzema za bolj niansirano in lokalizirano implementacijo kritičnih teorij ter upoštevanje regionalnih posebnosti pri umetnostnozgodovinskem pisanju.

Kot znanstvenica in kuratorka ostaja zvesta svojim načelom in za dosego vplivnega institucionalnega položaja se ni nikdar kompromitirala. Prav zato je še toliko bolj izjemen močan vpliv, ki ga ima njeno delo za mnoštvo umetnic_kov, raziskovalk_cev in kuratork_jev, tudi pri omogočanju medgeneracijskega in medkulturnega dialoga ter solidarnosti.

Edit András je s svojim izjemnim elanom in strokovnim znanjem postala pomembna akterka na področju sodobne umetnosti v srednji in vzhodni Evropi, saj nas ozavešča o pomenu in subverzivni moči umetnosti in kulture, ki sta danes, v obdobju vse bolj nasilnih, zatiralskih in diskriminatornih politik, še toliko bolj potrebna.

Irfan Hošić je leta 2011 doktoriral na Oddelku za umetnostno zgodovino Univerze v Zagrebu, nato pa študij nadaljeval na Univerzi v Gentu v Belgiji (2013–14) ter na College for Creative Studies in državni univerzi Wayne v Detroitu v ZDA (2019–20). Kot gostujoči predavatelj je sodeloval z več univerzami po Evropi in ZDA, zdaj pa poučuje umetnostno zgodovino ter moderno umetnost in oblikovanje na Oddelku za tekstil Univerze v Bihaću.

Hošićevo interesno področje je široko, sega od umetnosti do mode, od premislekov javnega prostora do ekologije. Trenutno z več kolegi sodeluje pri javnem umetniškem projektu Kreativne ekologije, ki se ukvarja z okoljskimi izzivi današnjega časa. Poglobil se je tudi v preučevanje nasilja in kriz, predvsem na Balkanu. Njegove analize so izvirne in kreativne, tekoče prehajajo od makropolitičnega k mikropolitičnemu in povezujejo subjektivno s kolektivnim. Slednje se odraža tudi v njegovih razstavah in besedilih, ki denimo prikazujejo, kako oblačila oblikujejo identitete oziroma se odzivajo na nacionalne identitete. To nenehno preskakovanje meril je dandanes, ko svetu ne vlada več en sam model in moderne kartografije nadomeščajo tehnološko personalizirani zemljevidi, izjemno pomembno. Hošić sodobne tematike preučuje s kritično natančnostjo, najsi gre za lastno delovanje na določenem področju ali za zavzeto, dolgoročno sodelovanje s številnimi umetniki.

Nekatere izmed njegovih najodmevnejših razstav so: Šta je to apstrakcija? (Bihać, 2007), Umjetnost i terorizam (Bihać, 2009), Odjeća kao simbol identiteta (Bihać, 2012), Artefakti buduće prošlosti (Bihać, 2017) in U potrazi za »drugim« prostorom pripadnosti (Bihać, 2021). Med njegovimi mednarodnimi projekti je treba omeniti kuriranje paviljona Bosne in Hercegovine na 55. beneškem bienalu (2013). Uredil je več publikacij, med njimi Dizajn i kriza/Design and Crisis (2020), Retrografija dizajna/Retrography of Design (2017) in Kriza, umjetnost, akcija (2015). Leta 2024 je izšla Hošićeva knjiga Slika krize: Kulturne i umjetničke prilike u Bosni i Hercegovini 1990–2020.

Irfan Hošić je ključna, neutrudna osebnost v svetu sodobne umetnosti in kulture tako v Bosni in Hercegovini kot v širši regiji. Delovanje Hošića in njegovih sodelavcev v Centru KRAK z veliko pozornostjo spremljajo tudi drugod po Evropi. Žirija meni, da je dodelitev štipendije Hošiću izjemnega pomena, saj bo pripomogla k utrjevanju enega izmed najpomembnejših kuratorskih, izobraževalnih in skupnostno usmerjenih projektov v regiji.

Ovidiu Ţichindeleanu (1976, Campulung-Moldovenesc, Romunija) je navdihujoč in vsestranski filozof, kulturni teoretik, kurator, prevajalec, urednik, avtor in pedagog, ki se ukvarja s kritično družbeno teorijo, filozofijo čutov, dekolonialno mislijo, transnacionalno politiko, umetniškimi praksami v vzhodni Evropi ter kulturnimi zgodovinami socializma in postsocializma. Doktoriral je iz filozofije na Univerzi Binghamton Državne univerze New York (2009) in poučeval na več univerzah po Evropi in ZDA.

Ţichindeleanu je še posebej angažiran v umetniškem in kulturnem življenju Romunije in Moldavije, kjer je dolgoletni svetovalec za projekte in razstave Centra za sodobno umetnost Kišinjev (KSA:K). Prav tako je aktiven v drugih državah vzhodne Evrope in po drugih celinah sveta. Z umetniki, teoretiki in kulturniki sodeluje tako na področju vizualne umetnosti kakor tudi založništva, filmske produkcije, gledališča in civilnodružbenih dejavnosti. Kot neodvisni kurator v več skupinskih sodelovanjih (najaktivneje kot član fluidne kuratorske skupine The Committee for Resurrection) soustvarja razstave mednarodnega obsega, ki se izogibajo kategorijam tradicionalne muzejske prakse. Žirija še posebej izpostavlja njegov prispevek k raziskovalnemu vidiku razstave Po prekopu je obstajal samo še »naš« svet (Ljubljana, 2019, kuratorka Raluca Voinea), ki je predstavila umetnike iz Egipta in vzhodne Evrope; sodelovanje na Bienalu Jogja 17 (Yogyakarta, 2023), kjer je soiniciiral dialog med umetniki iz globalnega juga in vzhodne Evrope; ter sodelovanje na Kijevskem bienalu 5 (Dunaj, 2023).

Njegova civilnodružbena zavzetost se od leta 1997 kaže v (so)ustanavljanju mnogih organizacij in pobud ter ​​delovanju znotraj njih. Navedimo le nekaj novejših: Afriško-balkansko-karibsko društvo (2019), medijsko središče East European Context (2023), Eksperimentalna raziskovalna postaja za umetnost in življenje (2021).

Kot dolgoletni urednik revije za kritično teorijo in sodobno umetnost IDEA arts + Society, ki izhaja dvakrat letno, se je lotil tudi prevajanja nezahodnih avtorjev v romunščino in njihovo misel predstavil lokalni sceni, s čimer je okrepil sicer marginalizirane glasove. Impresiven opus teoretskih besedil, razprav in javnih predavanj odseva njegova prizadevanja za vrsto kulturnih in družbenih vprašanj. Omenimo le najnoveša dela: Decolonial Horizons in Eastern Europe (delovni naslov, Duke University Press, v pripravi), Rethinking Real Socialism (v pripravi), Counterculture: Rudiments of Critical Philosophy (IDEA, 2016).

Ovidiu Ţichindeleanu ima pomembno vlogo tudi pri predstavljanju vzhodnoevropskih umetnikov na mednarodnih prizoriščih ter ustvarjanju tako povezav med disciplinami in geografskimi območji kot možnosti za razumevanje različnih kultur skozi umetnost. Žirija upa, da mu bo štipendija Igorja Zabela, priznanje za pretekle dosežke, omogočila ustrezne pogoje za nadaljevanje dela na vseh področjih udejstvovanja, hkrati pa več časa za pisanje teoretskih in filozofskih razmišljanj.

Umetnica in kuratorka Natalija Vujošević (1976, Podgorica) razvija obsežno in angažirano kuratorsko in raziskovalno prakso. Leta 2012 je v Cetinju ustanovila nevladno organizacijo, Inštitut za sodobno umetnost (ISU), kjer je sprožila, vodila in sokurirala več stalnih projektov, posvečenih produkciji znanja, raziskavam in arhivom. Od leta 2022 deluje tudi kot kuratorka v Muzeju sodobne umetnosti Črne gore (MSUCG). Med njenimi mednarodnimi projekti je treba omeniti vsaj kuriranje črnogorskega paviljona na 59. beneškem bienalu (2022).

Žirija še posebej izpostavlja kuratorsko in raziskovalno delo Natalije Vujošević v okviru ISU in MSUCG. Jedro njene prakse na ISU je arhivsko in umetniško raziskovanje zapostavljenih zbirk in družbenega spomina; njen najpomembnejši dosežek v tem kontekstu je Arhiv Cetinjskih bienalov, nastal v sodelovanju z Ireno Lagator Pejović. Ta dolgoročni arhivski projekt raziskuje zgodovino Cetinjskih bienalov, ki so potekali v turbulentnem obdobju 1991–2004, in njihov emancipacijski vpliv na lokalno umetnost. Projekt povezuje raziskovalno in arhivsko delo z izobraževanjem in v lokalno skupnost usmerjenim kulturnim delom. Trenutne aktivnosti vključujejo pripravo javno dostopnega spletnega arhiva (arhivcb.net), razstavo v javnem prostoru v Cetinju in več publikacij (načrtovanih za sezono 2025/26).

V MSUCG je skupaj z Anito Ćulafić, Marino Čelebić in Nado Baković zasnovala izjemni projekt Laboratorij zbirke umetnosti neuvrščenih držav, ki raziskuje dragoceno zbirko osemsto del iz šestinpetdesetih neuvrščenih držav. Zbirko je v takratnem Titogradu (danes Podgorica) oblikovala Galerija umetnosti neuvrščenih držav Josip Broz Tito, delujoča v obdobju 1981–95. Laboratorij oživlja dekolonialno, protiimperialno, protikapitalistično in protifašistično dediščino gibanja neuvrščenih ter preizprašuje opustitev njegove vizije miroljubnega, pravičnega sobivanja, temelječega na načelih solidarnosti. Zbirka je nedavno pridobila status zaščitene kulturne dediščine, v pripravi pa je publikacija, ki bo dokumentirala pretekli dve leti delovanja laboratorija.

Žirija v delu Natalije Vujošević posebej prepoznava in ceni razsežnost dialoškega pretresanja marginaliziranih zbirk in arhivov ter njihovih kulturnih in političnih vrednosti. Kot kuratorka združuje arhivsko gradivo, obstoječa umetniška dela ali nove produkcije le-teh in pri tem vzpostavlja povezave med perifernimi geografskimi območji. Takšna srečanja omogočajo tako nenehno izmenjavo izkušenj in znanja kakor razmišljanje o odnosu med časom, prostorom, (skupnim) spominom in kulturno dediščino. Žirija želi s štipendijo okrepiti tovrstne, pa tudi prihodnje z arhivi povezane projekte Natalije Vujošević, ki jih vodijo načela izmenjave, sodelovanja in spoštovanja raznolikosti, kar je tudi temelj, na katerem je bila zgrajena Galerija umetnosti neuvrščenih držav.